Po Pravilniku o pitni vodi (Uradni list RS, št. 19/04, 35/04, 26/06, 92/06, 25/09, 74/15 in 51/17) je pitna voda:

  • voda v njenem prvotnem stanju ali po pripravi, namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za druge gospodinjske namene, ne glede na njeno poreklo in ne glede na to, ali se dobavlja iz vodovodnega omrežja sistema za oskrbo s pitno vodo, cistern ali kot predpakirana voda;
  •  vsa voda, ki se uporablja za proizvodnjo in promet živil.

 

Kaj je pitna voda


Parametri, ki jih določamo v pitni vodi

Mikrobiološki parametri

Kažejo obseg in stopnjo fekalne ali druge onesnaženosti pitne vode z mikroorganizmi. V kolikor ocenimo, da gre pri ugotovljeni bakteriološki neskladnosti za fekalno onesnaženje pitne vode, taka voda ogroža zdravje ljudi. V pitni vodi določamo fekalne bakterije (Escherichia coli, enterokoki), ki imajo izvor v človeških in/ali živalskih iztrebkih in indikatorske bakterije (Clostridium perfringens s sporami, koliformne bakterije, število kolonij pri 22 °C in pri 37 °C):

  • Escherichia coli so bakterije, prisotne v človeškem in živalskem blatu ter posledično v odplakah in vodah, onesnaženih s fekalijami. Prisotnost le teh dokazuje, da je voda fekalno onesnažena. Mejna vrednost po Pravilniku o pitni vodi znaša 0/100 ml.
  • Enterokoki so bakterije, prisotne v črevesju oz. blatu ljudi in živali. V vodi se ohranijo dlje kot E. coli, zato njihovo prisotnost ocenjujemo kot starejše fekalno onesnaženje. Mejna vrednost po Pravilniku o pitni vodi znaša 0/100 ml.
  • Število kolonij pri 22 °C je število bakterij, ki so v vodi prisotne kot normalna flora (nefekalne bakterije). Povečanje števila teh bakterij je lahko zgodnji pokazatelj motenj v sistemu. V Pravilniku o pitni vodi je število kolonij pri 22 °C uvrščeno med indikatorske parametre, mejna vrednost je dogovorjena kot: manj kot 100/ml.
  • Število kolonij pri 37 °C podobno kot število kolonij pri 22 °C kaže na stanje sistema. Pomaga pa tudi pri oceni ali bi lahko šlo tudi za bakterije fekalnega izvora. Spadajo med indikatorske parametre; mejna vrednost za število kolonij pri 37 °C znaša: manj kot 100/ml.

Kemijski parametri

Kažejo obseg in stopnjo onesnaženosti pitne vode s kemični snovmi, ki lahko predstavljajo tveganju za zdravje ljudi. Med najpomembnejše spadajo baker, krom, svinec, živo srebro, trihalometani, pesticidi, nitrati in nitriti, itd.:

  • Baker je prisoten v naravnem okolju kot karbonat ali sulfid, v industriji pa se uporablja pri galvanizaciji, dodaja se gnojilom, uporablja pa se tudi kot pesticid. Baker je esencialni element za človeka in je vključen v mnoge presnovne procese, predvsem encimske. Previsoka vrednost v telesu lahko povzroči akutno in kronično zastrupitev. V Pravilniku o pitni vodi mejna vrednost bakra v pitni vodi znaša 2 mg/l.
  • Krom se v okolju nahaja v različnih oksidacijskih stanjih (Cr (0), Cr(III), Cr(III), v industriji pa predvsem za strojenje usnja, v proizvodnji nerjavečega jekla, barv, fungicidov, eksplozivov, cementa, vkeramični in steklarski industriji, pri kromiranju. Cr(0) in Cr(III) sta relativno netoksična, dobro topen Cr(VI) pa je mnogo bolj toksičen, predvsem zaradi visokega oksidacijskega potenciala in dobre prehodnosti skozi biološke membra Cr(III) je esencialen mikroelement za človeka in se vključuje v telesno presnovo preko inzulina. V Pravilniku o pitni vodi mejna vrednost za celotni krom znaša 50 μg/l.
  • Svinec je zaradi široke uporabe pogost antropogeni onesnaževalec okolja. Glavni vir onesnaževanja pitne vode s svincem je hišno omrežje, npr. v starejših objektih (cevi, izvedba stikov cevi, pri ventilih,…). V manjši meri ga lahko najdemo tudi v novejših instalacijah, kjer je prisoten v materialih. V kombinaciji svinčenih in bakrenih delov instalacije se pojavlja galvanska korozija. V pitni vodi se lahko pojavlja tudi v obliki delcev. Svinec ni nujen element za življenje, pač pa deluje akutno ali kronično strupeno, saj se v telesu akumulira. V Pravilniku o pitni vodi mejna vrednost znaša 10 μg/l.
  • Trihalometani (CHX3) nastajajo kot stranski produkti dezinfekcije (plinski klor, natrijev ali kalcijev hiporklorit) pri reakcijah z naravno prisotnimi organskimi snovmi. Njihovo nastajanje je odvisno od vrste in koncentracije organskih snovi v surovi vodi, temperature in pH vrednosti. Najpogosteje nastaja v klorirani vodi triklorometan. Najpogosteje opazovani toksični učinek triklorometana pri ljudeh je poškodba jeter in ledvic. Prag zaznavanja vonja v vodi za triklorometan je 2,4 mg/l. v Pravilniku o pitni vodi mejna vrednost trihalometanov (triklorometan, bromoform, dibromoklorometan, bromodiklorometan) znaša 100μg/l.
  • Nitrati in Nitriti nastanejo v vmesni oksidacijsko/redukcijski stopnji dušika, ki kroži v ciklusu. V naravi se pojavljajo tudi kot posledica uporabe naravnih in umetnih gnojil, industrije,… Nahajajo se v nekaterem sadju in zelenjavi, kot konzervansi v različnih živilih, itd. V Pravilniku o pitni vodi mejna vrednost za nitrate 50 mg/l in 0,50 mg/l za nitrite. Pitna voda s koncentracijami nitratov nad vrednostjo 50 mg/l predstavlja zdravstveni problem za dojenčke, nosečnice in doječe matere. Nitrati v telesu se namreč reducirajo v nitrite; škodljivi učinek nitratov oz. nitritov pa je pojav methemoglobinemije (oksidacija hemoglobina).
  • Živo srebro se uporablja v električnih ter merilnih napravah, zobozdravstvu, pri proizvodnji klora, kot surovina za številne živosrebrove spojine, ki se uporabljajo kot fungicidi, antiseptiki, v farmaciji,…
  • Pesticidi so v uporabi predvsem v kmetijstvu (zatiranje plevela, trav), sadjarstvu, gozdarstvu,… Mejna vrednost različnih pesticidov je opisana v Pravilniku o pitni vodi.

Indikatorski parametri

Dajejo nam informacijo o urejenosti celotnega sistema in veljajo kot opozorilo; zlasti ob spremembah, da je potrebno najti vzrok spremembe. Mednje spadajo aluminij, amonij, TOC, električna prevodnost, pH vrednost, mangan, železo, okus, vonj in barva,…

  • Električna prevodnost je lastnost vode, da prevaja električni tok in kaže na morebitno onesnaženost pitne vode. Odvisna je od prisotnosti ionov v vodi: od njihove koncentracije, gibljivosti in naboja ter od temperature vode ob merjenju. Raztopine anorganskih snovi so večinoma dobri prevodniki, molekule organskih snovi, ki ne disociirajo v vodi, pa prevajajo električni tok slabo ali pa ga sploh ne. Na električno prevodnost pitne vode običajno vplivajo koncentracije kalcijevih, magnezijevih, natrijevih, kalijevih, hidrogenkarbonatnih, sulfatnih in kloridnih ionov. Tako ima na primer morska voda električno prevodnost približno 50 000 μS/cm, deževnica pa 5–30 μS/cm. Enota za električno prevodnost je mikro Siemens na cm (μS/cm). V Pravilniku o pitni vodi mejna vrednost za pitno vodo znaša 2500 μS/cm pri 20 °C.
  • pH vrednost izraža stopnjo kislosti oz. bazičnosti vode. Pri pH vrednosti 7 je voda nevtralna, pod to vrednostjo je kisla, nad to pa bazična. V večini naravnih vod je pH povezan z ravnotežjem ogljikovega dioksida, hidrogenkarbonata in karbonata in s tem tudi s trdoto vode (mehke vode imajo nižjo pH vrednost, trde vode pa višjo). Ekstremne vrednosti v pitni vodi so lahko posledica nezgod, napak v pripravi vode ali sproščanja iz materialov v stiku z vodo(npr. cementne cevi). V Pravilniku o pitni vodi pH vrednost lahko variira med 6,5 in 9,5.
  • Mangan je eden najbolj razširjenih elementov v zemeljski skorji, pogosto v povezavi z železom. Naravni izvor mangana predstavljajo podtalnica, kjer je v redukcijskem stanju, v stiku z zrakom pa se izloča temno rjavi do črni oksid. Izločeni mangan se nabira v distribucijskem sistemu, kjer skupaj z bakterijami tvori biofilm (sluzaste obloge). Mangan v koncentraciji višji od 0,1 mg/l obarva perilo oz. sanitarno in kuhinjsko opremo ter daje vodi okus. Hkrati je mangan esencialni element za človeka in mnoge druge organizme. Dnevni vnos preko hrane je običajno do 10 mg/dan. V Pravilniku o pitni vodi mejna vrednost znaša 50 μg/l.
  • Motnost vode je pokazatelj prisotnosti delcev (od 1 nm do 1 mm) anorganskih, organskih snovi ter mikroorganizmov. Nastane lahko kot posledica neustrezne priprave vode ali dviganja usedlin oz. luščenja v distribucijskem sistemu. Motnost izražamo z enoto NTU. Mejna vrednost po Pravilniku o pitni vodi predpisuje: "motnost sprejemljiva za uporabnike in je brez neobičajnih sprememb". Zaradi mikrobiološke varnosti se priporoča čim nižja vrednost.
  • Okus, vonj in barva so organoleptični parametri (parametri, ki jih ugotavljamo s čutili) in so prva sprememba, ki jo uporabniki sami zaznajo. Spremembe okusa, vonja in barve so lahko različnih izvorov (neustrezna priprava vode, poškodbe cevovoda, uporaba dezinfekcijskih sredstev, prisotnost in aktivnost mikroorganizmov, dviganje usedlin, itd. Za pitno vodo po Pravilniku o pitni vodi velja: "sprejemljiva za potrošnike in brez neobičajnih sprememb".
  • Železo je ena najbolj razširjenih kovin v zemeljski skorji. V številnih naravnih vodah ga najdemo v koncentracijah med 0,5 in 50 mg/l. V pitni vodi je železo lahko prisotno tudi kot posledica uporabe sredstev za pripravo vode-koagulantov, ki ga vsebujejo, ali kot posledica korozije vodovodnega omrežja (rja). Prisotnost železa v vodi vpliva na njen okus, barvo in vonj. Voda s koncentracijo železa 0,1 mg/l in več povzroča obarvanje perila pri pranju (rjavkasti madeži), madeže na sanitarni opremi, plavalnih bazenih in podobno. Okus ljudje zaznajo običajno nad koncentracijo 0,3 mg/l. V vodah, ki vsebujejo železove spojine se lahko razvijajo železove bakterije, ki povzročajo obloge, korozijo cevi in spreminjajo organoleptične lastnosti vode (videz, okus in vonj). Rja v sistemu nudi ugodne pogoje za legionele. Hkrati pa je železo za človeka esencialni element in minimalni potrebno dnevni vnos, ki je odvisen od starosti, spola, fiziološkega stanja, znaša od 10 do 50 mg. V pravilniku o pitni vodi mejna vrednost železa znaša 200 μg/l.

Podrobnejše informacije o parametrih, ki jih določujemo v pitni vodi in njihovih mejnih vrednostih si lahko ogledate na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in v Pravilniku o pitni vodi.